Slovenska filharmonija / Slovenian Philharmonic

Splošne informacije

V centru Ljubljane, na Kongresnem trg 10, je že desetletja doma glasba. Slovenska filharmonija radovedno opazuje Kongresni trg, Univerzo v Ljubljani, park Zvezdo in Uršulinsko cerkev, ali pa koketira z reko Ljubljanico in zasanjano zre v ljubljanski grad.Zaradi odlične geografske lege med Alpami in Jadranom, na osišču germanskega, romanskega in slovanskega sveta, je lahko glasbena umetnost sledila vplivom tako s severa in juga kot tudi z vzhoda in zahoda. Slovenski filharmoniki smo počaščeni, da se lahko ponašamo z bogato in dolgoletno tradicijo, in se s svojimi predhodnicami Academio Philharmonicorum (1701), Filharmonično družbo (1794) ter prvo Slovensko filharmonijo (1908-1913) ponosno postavljamo ob bok najstarejših orkestrov na svetu.

Na mestu, kjer stoji prekrasna stavba Slovenske filharmonije, je desetletja kraljevalo Stanovsko gledališče. Gledališče je bilo »nemško« in v njem so gospodovali nemški igralci. Prav tako je bila večina gledaliških lož v stalni lasti ljubljanskih bogatašev in veljakov. Naprednim Slovencem takšno gledališče nikakor ni ugajalo, toda, ker je primanjkovalo domačih predstav, so se morali zadovoljiti z nemškimi. Sedemnajstega februarja 1887, ob pol enih zjutraj, pa se je zgodilo nekaj strašno strašnega. »Ogenj! Feuer! ...«.

Usodni ogenj je do tal uničil staro Stanovsko gledališče. Velika žalost med gledališčniki ... veliko solza ... ogromna materialna škoda ... »Sam bog ni mogel trpeti, da se godi Slovencem tolika krivica; poslal je ogenj na staro gledališče.« V besedah Antona Trstenjaka, gledališkega zgodovinopisca, je slišati žarek upanja, da bo Ljubljana vendarle dobila novo gledališče, kjer bodo Slovenci imeli več pravic kot v starem. Temelje za novo gledališče so kaj kmalu postavili, sicer na drugi lokaciji, na pogorišču pa je že nekaj let kasneje stala nova stavba, imenovana Tonhalle.

Ljubljanski 25. oktober 1891 je bil v znamenju glasbe. Vrstili so se slavnostni koncerti, na osrednjem pa so ljubitelji glasbe lahko prisluhnili Lisztovemu Klavirskemu koncertu. Obiskovalce, ki so prvič prestopili prag nove stavbe, je zagotovo navdušila prekrasna Velika dvorana s poslikavami takrat nadvse popularnega slikarja Heinricha Wettacha ter dobra akustika, komornim koncertom pa so lahko prisluhnili v Mali dvorani nad vhodno avlo. Brez večjih popravil je stavba dočakala leto 1937. Velika dvorana je takrat pridobila balkon. Arhitekt Jože Plečnik pa je poskrbel za rekonstrukcijo zadnje vzhodne valovite fasade z vazami.

V letih 2000/01, pred praznovanjem 300-letnice Slovenske filharmonije in njenih predhodnic, je potekala temeljita prenova stavbe. Prenovljeno stavbo smo slovesno odprli 25. septembra 2001, 8 januarja 2002, ob 300-letnici prvih dokumentiranih koncertov, pa so v Dvorani Marjana Kozine prvič zazvenele orgle. S tem se je udejanila želja članov Academiae Philharmonicorum, ki so si »proti koncu prvega leta po tisoč sedemsto« za svoj akademski simbol izbrali orgle nebeške device Cecilije, »katere piščali so po zemlji razlivale presladko harmonijo«. Cilji prvih filharmonikov, zapisani v osmih točkah v Zakonih (Leges), so navkljub povsem drugačnim družbenim razmeram še danes aktualni. Zapisali so, da namen Filharmonikov ni le ta, da se z »ubranim igranjem kdaj pa kdaj dostojno razvedrijo, ampak z igranjem pobožno v spomin prikličejo ono nebeško, ki bo večno trajalo …« ter da naj glasba »oživlja in duhu neminljivost kaže«.